deponija simhae

Spet sem med živimi!!! Dobre tri tedne sem bil klinično mrtev, odajal le redke znake življenja. No ja, pretiravam. Hočem povedati le, da sem ponovno mobilen. Po slabem mesecu brez telefona, se lahko ponovno odzivam na klice. Res dober občutek!!! Definitivno pa je bil občutek, ko mi je bil ukraden telefon vse prej kot dober. I was furious!! Ok, priznam, bil sem nepreviden, pa vendar to ne oparvičuje žeparja, ki mi je iz žepa sunil mojega mobilca. Damn, kako sem penil in želel, da bi ga zalotil med tem, ko je z roko segel po Nokiji. Sicer nisem Rambo ali kak mutiran Švarcijev lik (vbistvu sem pacifist), a vseeno bi v afektu udaril z vso močjo, ja zares močno. V besu nikoli ne veš česa si zmožen.

Skratka, obdobje brez signala je za mano. Vseeno gre samo za material, no in ogromno kontaktov, nekaj precej dragocenih fotografij ter koncertnih posnetkov. V nemobilnem obdobju sem bil podvržen konstantnemu žicanju: “a maš za zvrcnt” oz. “ej stari, a lahk sam en klic, so mi lih telefon sunl?” Pri tem sem pazil, da sem ob delu prošnje “telefon so mi sunl” zvenel res usmiljenja vredno ;). Ob tem bi se rad zahvalu vsem, ki so mi posojali telefone-nikol pozabu!!! Še bolj zabavno je bilo dogovarjanje kje in kdaj se dobimo. Z mobilcem izgleda tako, da se prej vsaj petkrat pokličeš, če res velja takrat pa takrat, pogostokrat zganjamo paniko, če kdo zamuja… Eno samo neumno kompliciranje. Sam sem se vrnil nazaj v čas stacionarne telefonije oz. sem bil prisiljen, da smo se dogovoril fiksno in brez panike ob zamujanju. Včasih je bilo vse skupaj res precej naporno. Razvadili smo se!! Enostavno je nemogoče živet “stone age” brez teh malih multifunkcijskih zadevic, čeravno si včasih želimo, da ne bi nenehno zvonile.

Precej zabaven je bil tudi postopek prijavitve kraje telefona. Zakon me je dodobra presenetil. Namreč, nesmiselno je prijaviti krajo, kajti če v primeru najdbe telefona oseba pri kateri so le-tega našli zatrdi, da je bil izgubljen in da ga je našla, bom obtožen jaz, zaradi podajanja napačnih informacij. Oseba bo sicer upravičeno obtožena prikrivanja in zadrževanja iskanega telefona, jaz pa označen za lažnivca in takisto ovaden.  Manjka se samo še kak pranger in javno zasmehovanje zaradi krivega pričanja in svečana predaja mobitela najditelju. Torej sem prijavil izgubo telefona, pa čeprav sem bil prepričan, da ga je nekdo ukradel. Še ena cvetka med zakoni.

Vsekakor vam želim, da vam bodo tovrstne nevšečnosti prihranjene!! Keep it positive!

0930045c5899efd1bee254a88051e33b

Praznično obarvani dnevi so kot nalašč za odkrivanje znanih oz. manj znanih predelov dežele Kranjske. Tako sem se minulo, praznično sredo z veseljem odzval povabilu sestrične in njenega fanta v mesto ob Savinji. Celja pred tem nisem poznal. Vendar, se zadnje čase precej govori o tem kako se nekdaj zgodovinsko zelo pomebno mesto hitro razvija in pri tem naglem razvoju počasi dohiteva ostala, razvojno zaspala mesta.

Navkljub precej žgočemu soncu, sva se s Petro podala v staro mestno jedro. Najin primarni plan, vzpon na grad, sva kaj kmalu opustila in sva raje zavila v eno imed redkih odprtih kavaren. Poleg kave sva bila deležena tudi okusnega koščka Domačega prijatelja, čudno ime za pecivo narejenga iz orehov ali nečesa podobnega. Cene so v primerjavi z Ljubljano precej znosnejše, navzlic temu, da sva pristala v hotelski kavarni. Prijeten ambient, pogled na grad, prijazno osebje, mir. Le kdo bi se pritoževal?

Grofovsko mesto je ujeto v mrtvilo, le nekaj sprehajalcev, “kofetkarjev”, jogerjev, družinic, vliva ulicam življenje in daje vedeti, da Celje vseeno ni mesto duhov. Pogrešam ulične artiste, glasbo, stojnice, ljudi, skratka več vsakovrstnega dogajanja… Ambient je krasen le zakaj nihče ne izkoristi tega potenciala? Mesto je brez duše, brez utripa kljub temu, da bi imelo toliko za povedati. Prenovljen hotel sameva, muzej je videti prazen. Kje so turisti, ki bi imeli veliko videti. Mesto spi! Le kdo ga bo s poljubom spremenil iz ležernega žabona v vihravega princa.

Nekoliko večji vrvež je zaznati ob Savinjskem nabrežju. Prevladujejo družinice in upokojenci, predvsem slednji, saj je v bližini njim namenjen dom. Po kratkem sprehodu ob Savinji, ki je tekom zgodovine že večkrat poplavila, sva pristala v mični slaščičarni in borbončice razvnela s slastnim tiramisujem. I like it!

Celje se razvija, rastoče trgovske, bivalne, družabne površine rastejo kot gobe pod dežju. Pa vednar, čemu vsa ta infrstruktura, če tako idilično mesto spi in ne izkorišča danosti. Vrnimo Celju življneje!!! V primeru, da postane kulturna prestolnica Evrope ga vsekakor potrebuje.

Kaos in prenaseljenost, sta ena izmed najpogostejših stereotipov, ki kričečo silita v mojo zavest, ob omembi te južno-azijske republike. Nedavno pa je to mojo sliko potrdil tudi kratek članek v katerem je bilo zapisano, da samo v skoraj dvajset milijonskem Mombaju, med transportom z vlakom, letno umre štiri tisoč ljudi. To pomeni, da dnevno, samo v očitno prenaseljenem mestu, umre skoraj 11 ljudi. Kakšna je slika šele v ostalih predelih?

Vlak kot javni transport je verjetno res najugodnejši oz. edini možni transport za večino Indijcev, saj dotrajane, nedodelane cestne povezave, ki jih dodatno pestita še deževna doba in slab standard, ne omogočajo daljših relacij z avtomobilom ali bodisi z drugimi oblikami prevoza. Vendar je omenjeno število smrtnih žrtev popolnoma previsok davek. Se vam ne zdi?

Večina jih umre pod tiri, zaradi gneče na peronih, nekatere pa ubije tudi elektrika. Zakaj? Zaradi prenatrpanosti, ki vlada v vagonih se posledično vozijo na vagonih. Ja, kot tisti “train surferji,” ki iščejo primerne tirne odseke, za nedvomno adrenalinsko surfanje na vrhu ali ob vagonu.

Zanimivo je, da se država do sedaj ni kaj dosti zmenila za tovrstno problematiko. Za naslednja leta pa je že namenila nekaj denarja, za nedvomno pereč problem indijskega vsakdana. Ni lahko obvladati anarhistične množice ljudi, vendar je ena izmed redkih rešitev v strožjem nadzoru.

Firbec mi ni dal miru, zato sem v Google vtipkal nekaj na to temo. Rezultati so dovolj zgovorni…

Na žalost to ni informacija iz prve roke. Indije še nisem obiskal, če pa je verjeti medijem, stanje ni zavidljivo. Upam, da se bo našel tudi kak komentar osebe, ki je tovrstno izkušnjo preživela, za razliko od nesrečnikov, ki so svojo zemljsko pot zaključili pod, nad in ob vlaku.

Glede na to, da so moji zvočniki odšli na poletni dopust, crknl, lahko danes o glasbi zgolj teoriziram. Skratka, prenašalci zvoka so na popravilu, upam, da ni nič hujšega in da bodo že jutri lahko glasno oznanjali mojo “I-tunes playlisto.” Že ob bežnem preletu skozi omenjeno “playlisto” postane jasno, da so največkrat predvajan bend Placebo, ki mu sledijo….

1. Placebo: Alternativni rock trio, ki me je posebej osvojil s svojim zadnjim studijskim albumom, naslovljenim MEDS. Gre za zvožno dovršen bend, ki mu dodaten pečat daje glas front-mana Briana Molka, ki je s svojo precej ekscentrično pojavo znan obraz v alternativnih krogih. Fantje so igrali že tudi v Ljubljani, kot predskupina famoznih Depeche mode.

2. Arctic monkeys: Ime pove vse. Indie rock bend, ki velja za enega najbolj vročih “artiklov” na področju alternativne glasbe, na Otoku. Osvajajo s precej svežim zvokom, ki v sebi nosi pozitivo. Niso edinstveni samo melodičo, marveč ponujajo tudi pomensko močna besedila, začinjena s pristnim angleškim naglasom.

3. Kaiser Chiefs: Band, ki si je nadel ime po nekem afriškem nogometnem klubu in je širši množici znan predvsem s spevnim štiklcom Ruby. Osvajajo predvsem z ironičnimi besedili, ki dodaten pomen dobijo pri energičnem živem nastopu. Yours truly, angry mob, je odličen drugi album omenjene skupine, ki jim naznanja svetlo prihodnost. Priporočam poslušanje v vročih poletnih dneh.

4. The killers: Eden izmed trenutno najbolj priljubljenih bandov. Odzvanjajo “ameriško” različico indie rocka, ki deluje in te posrka. Njihov 2. studijski album, Sam’s town, ohranja in širi ugled skupine, ki trenutno uspešno koncertira in je deležna odličnih kritik.

5. Red hot chili peppers: Odličen bend, o katerem ne rabim izgubljati besed.

Upam, da bom lahko kmalu spet prisluhnil glasbi iz mojih zvočnikov in da so le-ti potrebovali le kratek oddih.

“Bratec, stric boš.” To so bile besede, s katerimi sem izvedel, da bo moja sestra v sredini decembra postala mati. Padel sem v smeh, nisem bil čisto pri stvari (pogovoru), da bi dodobra razumel, kar mi je bilo povedano. No sedaj sem popolnoma prepričan, da ni šlo za potegavščino. Sestrin trebuh/šček je iz dneva v dan večji in vztrajno opominja, da se december, ki bo letos zares vesel, neizbežno bliža.

Čeprav v sam proces nisem neposredno vpleten, sem že pošteno vznemirjen. Če pobližje spremljaš potek od spočetja do rojstva, se ti zdi vse skupaj še toliko bolj popolno in resnično spoznaš, kako dovršena je človeška anatomija. Lep je pogled na bodočo mamico, ki žari od sreče in navdušenja.

Spol novorojenčka bo ostal zamolčan do rojstva. Sam  imam občutek, da bo punčka. Sicer pa je tako ali tako vseeno, samo, da bo otrok zdrav, citiram babice, ki ne prenhajo s paničarjenjem. Spol sem si vztajno želel razbrati iz rentgenske slike, vendar mi dovrstno dešifriranje ne leži. Torej počakajmo še teh nekaj mesecev in vse bo znano.

Bojda se otrok že močno odziva na okolico, to je razlog, da je deležen vsakodnevnega tretmaja, Mozartovih koncertov, v različni durih in molih. Kdo pa ve, da mu paše ravo klasika? Morda pa bo mali oz. mala zagrižena rockerka. Pretekli teden je že začel/la z izvajanjem različnih gibalnih tehnik (”"že brca”").

Torej še dobre 4 mesece in pri nas bomo zibali! Upam, da bo vse potekalo tako kot je do zdaj. Verjamem, da neglede na spol veselja ne bo manjkalo. Zaželite mi sreče v vlogi strica!

Stric Simhae!!!

Rad imam občutek, ki visi v zraku med tem, ko se pripravlja vse potrebno za odhod na morje. Vznesenost, če želite. Ne maram kompliciranja in maratonskih priprav na odhod. Največkrat tik pred zdajci “pobašem” v nahrbtnik nekaj mikic, hlač, kopalke, brisačo, sončno kremo, fotoapart in to je to. Pravo nasprotje od mojih sosedov!

Že cel dan sem priča glasnemu usklajevanju mnenj, ki me opominajo, da gredo sosedovi na morje. Nekajkrat sem se že pošteno nasmejal. Zakonca, ki ne slovita po ravno zglednem zakonu, sta skorja odpovedala dopust, ker se nista uspela dogovoriti glede količine oblek, ki naj bi jih odnesli s sabo. Kasneje nista našla kuhalnika, armaflexa… Sledilo je glasno razburjenje in valjenje krivde mačistično uperjenga moža na ženko, ki je za svojo obrambo navajala banalne razloge in protestirala češ:”s tabo ne grem nikamor več,” kasneje se je spor k sreči zgladil in sosedova družina je lahko v precej bolj mirnem vzdušju pokosila.

Po kosilu pa je sledilo tovorjenje prej nakopičene “krame”v avto. Stari Citroen se je šibil po težo izbrane prtljage. Ne bi verjel, da se lahko v tako mali avto spravi celoletna kolekcija 4-članske družine. Sicer bo vožnja nekoliko manj udobna, ampak samo, da niso česa pozabili in da ne bodo, tako kot lani, pozabili kopalk. No, pa saj imajo bundo in rokavice!

Vse to me spominja na poletne prizore s cest, ko prehitevamo (seveda, če ni kolone) do zadnjega kotička napolnjenjene avtomobile, ki se po večini odpravljajo na dopust. Sam tega procesa ne razumem in samo sparšujem se, kako poteka celoten dopust, upam, da kaj manj stresno in okolici bolj prijazno kot pri omenjeni družini. Gre za selitvam podobno početje, ki je vsaj mene že nekajkrat nasmejalo.

Sosedovim je uspelo in so najbrž že blizu izbranemu cilju, sam pa si prepevam znani refren “pusti naj te nosi voda….”. Čim manj podobnih pripetljajov, če se še odpravljate na dopust in veliko sonca.

Uspelo nam je!!! Bolje rečeno, Alenki je uspelo!! Nastop je bil vse kakor na nivoju in je izstopal iz sivega povprečja evropske glasbene »zakladnice«. Glasovno in vizualno odlično! Le malo ljudi je pred uspehom stalo za skladbo in izvajalko. Večinoma so utrujali s pesimističnimi napovedmi, ki so večinoma temeljile na majavih argumentih.  

Nendadoma pa z uvrstitvijo v finale to postane nacionali ponos, vsekakor zasluženo! Vendar me moti dejstvo, da najbolj glasni oznanjevalci pesimizma in neutemeljenih kritik danes slavijo in naš preboj v finale kujejo v nebo. Mar Slovenci vedno potrebujemo podrtitev tujine, da lahko tudi mi s ponosom cenimo, česar prej nikoli nebi? Očitno! Žal je tako! Bi Slovenija bila cenila Avsenike, ( oz. bodisi druge) če le-ti ne bi želi uspeha izven meja naše kokoške? Dvomim! Vsaj ne tako enoglasno!  Le zamišljamo si lahko goro negativnih kritik, ki bi se zgrinjale nad Alenko in ekipo v primeru neusepha. Nemudoma bi se podali v iskanje krivca in vse vprek blatili in negirali predstavnico, ki smo jo bili izbrali sami.  

Nam morda kot mladi državi primanjkuje samozavesti? Gre za posledico nenehnih razprtij in neenotnosti tekom zgodovine našega naroda? Morda kaj tretjega? Upam le, da bomo kmalu stali drug za drugim in se podpirali, ne samo na glasbenem področju pač pa na vseh aspektih življenja in udejstvovanja, tudi v primeru porazov in žalosti!

Srečno Alenka! Srečno Slovenija!

     Eurosong! Za mnogo še eden izmed številnih produktov množicnih medijev, nekvalitetno glasbeno tekmovanje, ki navsezadnje z glasbo nima več nikakršne povezave. Za razliko od tovrstnega razmišljanja zame Eurosong predstavlja strast, evforijo, navdušenje, stiskanje pesti, skratka nek dogodek, ki ga pomnim še iz časa predno sem dobro bral in pisal, čeprav me tovrstna zvrst glasba izven Evrovizije ne privlači. Seveda se strinjam, da nam tovrstno tekmovanje ne postreže s kvaliteto oz. ne prebudi v nas kreativnosti. Gre za čisti eskapizem!

     Kljub vsemu, si že nekaj let rezerviram teden dni pred omenjenim tekmovanje za spremljanje stavnic, insertov iz generalk, deljenje komentarjev z navdušenci, branje forumov etc. Privlači me občutek povezanosti med kulturami, ki so si tako blizu pa vendar tako različne. Misel, da se Evropa zdi povezana za časa tekmovanja odzvanja fascinatno, čeprav vem, da se bo po rezglasitvi rezultatov vse vrnilo v ustaljene tirnice življenja. Glavno vlogo bosta glasbi in šovu ponovno prevzela politika in parajoči socialni nemiri.

      Eurosong je fenomen. Spremljajo ga vse generacije starostne piramide, brez očitkov, da za katero od teh skupin ogled le-tega ne bi bil primeren. Še vedno se drži svoje primarne funkcije, zabave čim širše populacije. Navsezadnje mu to tudi odličo uspeva. Vsako leto je na seznamu sodelujočih več držav, raziskave gledanosti pa pokažejo, da se gledanost že nekaj let strmo vzpenja.

     V zadnjem času pa se slovenske ekipe za Eurosong ne predstavljam brez  izjemne Mojce Mavec. Njeni izvrstni komentarji, vedrost, mozaični prispevki, zanimive informacije,  pripeljejo gledalcu, ki ždi v svojem nasalnjaču pravo ostrino in dušo, da skorajda začutis utrip fantazije, ki bije ob evroviziskem odru. Mojca, hvala!

     Malokdo ne pozna vsaj nekaj zmagovalnih sklad, ki so se zvrstile v več kot petdeset letni zgodovini Esc-ja. Pogostokrat se zalotim, ko si nezavedno žvizgam oz. (potihem) prepevam: Waterloo (Abba), Ne partez pas sans moi (Celine Dion), Insieme (Toto Cutugno), jugoslovanskego zmagovalko Rock me  (Riva), Love shine a light (Katrina and The Waves), Hard rock hallelujah (Lordi)….

     Prav slednji so krivi, da se je evrovizijsko dogajanje iz južnih, vročih Aten preselilo na daljni sever. Finci so pripravljeni, prav tako Evropa, ki že nestrpno pričakuje s čim nas bo presenetil letosnji izbor. Saj je že aksiom, da je Evrovizija povsem nepredvidljiva. Nihče neve, kaj bo v danem trenutku užgalo v Evropi. 

     Stisnimo pesti in upajmo, da slovenski Cvet z juga zacveti v vsem sijaju v hladnih Helsnikih. Verjamem, da je in da bo naša ekipa postorila vse, kar je v njihovi moči. Sedaj smo na vrsti mi, da izberemo zmagovalo pesem, ki si jo bomo v prihodnosti z veseljem prepevali.